Gino pravi, da je zdaj napočil čas, da njegova glasba pride izza štirih sten med ljudi. Za mediteransko zvenečim umetniškim imenom stoji Gašper Mihelič, glasbenik, ki ga je glasba spremljala od otroštva. Od ljudskih pesmi v Beli krajini do Oliverja Dragojevića, Splitskega festivala in avtorskih skladb, ki jih piše z izjemno predanostjo.
V enem letu je napisal kar 300 pesmi, na Splitskem festivalu osvojil nagrado občinstva, zdaj pa ga na Laško Glasbenem poligonu čakajo novi izzivi, med drugim tudi nastop na enem od junijskih vrhov projekta Laško Gremo v hribe. Z njim smo govorili o umetniškem imenu, veri, ustvarjanju, dalmatinskem popu, bratu, Niki Zorjan in velikem odru festivala Laško Pivo in cvetje.
Kdo je v resnici človek za umetniškim imenom Gino Marino?
V bistvu sem to jaz. Gino Marino je moje umetniško ime, prek katerega ustvarjam dalmatinski pop, ki me nekako najbolj definira. Drugače pa sem čisto preprost fant iz Vinice, ki živi in diha za glasbo.
Je Gino Marino vaš alter ego ali kot Gino živite tudi zasebno? Kdaj ste še vedno Gašper?
Lahko rečem, da je to neke vrste alter ego, ampak v dobrem smislu. Dolgo časa sem želel ustvarjati v tem slogu dalmatinskega popa, ampak sem moral iti skozi določene izkušnje, nekaj se mi je moralo nekaj zgoditi v življenju, da lahko zdaj to res delam.
Drugače pa sta si Gašper in Gino zelo podobna. Jaz sem tak, kot sem. Ne znam biti nekdo drug, ne znam igrati. Ime Gino Marino je prišlo do mene spontano. Želel sem si ime, ki bo že na prvo žogo definiralo, kakšno glasbo lahko ljudje pričakujejo. Želel sem, da zveni malo dalmatinsko, malo italijansko in da tudi tistim, ki jim morda ni všeč, ostane v spominu.
Prihajate iz Vinice v Beli krajini, ki ima bogato ljudsko glasbeno tradicijo. Koliko vas navdihuje dediščina domačega okolja?
Absolutno me je in me še danes. Zdi se mi, da je to, kar zdaj delam, nekakšen filter vseh izkušenj, skozi katere sem šel. V moji glasbi lahko marsikdo sliši različne vplive, ampak vse to me je definiralo skozi celotno življenje.
V otroštvu sem nastopal s tamburaškimi zasedbami, deset let sem plesal pri folklori, tako da je to vse del moje poti. Črpam iz teh izkušenj. Podobno je z dalmatinskim narečjem. Nisem Dalmatinec, ampak me je ta glasba začela zanimati in mi je tako prirasla k srcu, da nisem želel samo izvajati pesmi, ki so že napisane, ampak sem začel tudi sam ustvarjati v tem slogu.
Verjamem pa, da se v vsem, kar delam, še vedno čuti tudi belokranjščina, ki je nehote prisotna.
Se spomnite prvega trenutka, ko ste začutili, da je glasba vaša pot?
Glasba me spremlja že od malih nog. Spomnim se starega tata, ki nas je čuval, mene in brate, in je prepeval ljudske pesmi. In tako sem jih začel prepevati tudi jaz. Tisti pravi odločilni trenutek pa se je zgodil na nekem srečanju, ko sem bil star približno 12 ali 13 let. Izzvali so me, naj nekaj zapojem, čeprav ni bilo mikrofona, ničesar. Rekli so mi, naj nekaj “odpopevam”, kot pravijo pri nas. Zapel sem Dragojevićevo Velo Luko. Ker sem bil še majhen, sem se postavil na stol in to je bil dejansko trenutek, spomin, ki ga še danes nosim v sebi, ko stopim na kateri koli oder.
Takrat sem začutil: aha, to delam z razlogom. To me definira. Rojen sem za to. To je bilo prvič, da sem začutil, da mi je lepo, ko me nekdo posluša, in da je občutek stati na odru nekaj posebnega.
Je to tisti občutek, ki ga glasbenik potem vse življenje lovi in skuša podoživeti?
Točno to. Ves čas iščeš tisti otroški moment, ki je bil brez razmišljanja o tem, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Poskušaš se ga spomniti in uživati v trenutku. Biti tam in ne razmišljati o ničemer drugem, ampak samo biti v tistem trenutku.
Prva pesem, ki ste jo zapeli pred ljudmi je bila torej Dragojevićeva Vela luka. Kateri dalmatinski glasbeni velikani so še vplivali na vas?
Poleg Oliverja zagotovo še Gibonni, Petar Grašo, Zdenko Runjić, navdihovale so me tudi klapske pesmi in klape kot so Maslina, Intrade, Rišpet.
Zdi se mi, da je pri nas ta glasba tako močna mogoče tudi zato, ker smo na meji. Belokranjci in Dalmatinci smo si v nekaterih stvareh kar podobni, tudi v govoru. Mi ne govorimo čisto “po slovensko”, malo nas vleče na Hrvaško, njih pa malo vleče na Italijo in Hrvaško. Nekje tu se skriva odgovor na to, zakaj imamo belokranjci tako radi njihovo glasbo. Dalmatinske pesmi so bile tako rekoč `soundtrack` mojega odraščanja.
Del vaše glasbene poti je tudi sodelovanje z bratom v duetu 2B. Kako je ustvarjati z bratom?
Z leti sva se naučila marsičesa. Na začetku se seveda kdaj tudi spreš, ampak potem, ko se stvari začnejo odvijati, ko prihajajo pesmi, albumi, leta, se naučiš, da se da nekaj narediti, če pustiš ego zunaj sobe, ko se ustvarja.
Tudi pri projektu Gino Marino brat sodeluje v ozadju kot producent. Z leti sva se naučila, da lahko ta bratski odnos izkoristiva v dobro. Ni isto, če delaš z nekom, ki je sodelavec ali prijatelj, ali pa če delaš z bratom. To moraš sčasoma ločiti.
Ampak lahko rečem, da sva v teh letih postala prijatelja in brata še na nekem višjem nivoju. To je prednost.
V enem letu ste napisali 300 pesmi. Kako izgleda tak ustvarjalni proces?
Pri meni je bilo tako, da sem začel pisati “na količino” ravno v obdobju, ko nisem bil najbolje. Nisem imel koncertov, publike, ničesar. Moja edina pot, skozi katero sem lahko preživel, je bila pisanje.
Bil sem sam s sabo v svoji sobi in pisanje je bilo filter, skozi katerega sem lahko izrazil svoja čustva. In tako sem prišel do tega, da danes inspiracije na čakam več, ampak se vsak dan postavim pred dejstvo, da vzamem kitaro in nekaj naredim.
Najraje vidim, da me inspiracija ujame pri delu. To je na nek način trening. Če nekaj delaš vsak dan, se izoblikuješ. Veliko stvari se mi zgodi tudi v avtu. Posnamem se, pridem domov in pesem je že narejena. Ampak to se zgodi zato, ker vsak dan pišem. Če ne bi, verjetno ne bi bilo tako.
Torej na nek način trenirate obrt ustvarjanja?
Prišel sem do spoznanja, tudi po nekaj dobrih knjigah, ki sem jih prebral lani, da sem se vrnil k tistemu otroku, ki je stal na stolu in pel in se igral. In jaz se zdaj igram vsak dan. Spomnil sem se, kje je moje igrišče. Moje igrišče je tam, kjer lahko pišem. Ni lepšega kot pisati in vedeti, da delaš nekaj dobrega. Ne želim pa, da to ostane samo moje. To želim deliti z ljudmi. Vem, da je vsaka pesem prišla preko nekega kanala do mene z razlogom. Pišem tudi za druge. Včasih slišim nekoga, ki bi lahko določeno pesem izvajal, in počasi se mi že dogajajo povezovanja. Tega bi si želel skozi celotno kariero.
Koliko svojih zgodb in ranljivosti puščate v pesmih?
Iz leta v leto bolj opažam, da nočem skrivati in zavijati stvari v pesmi, če tega ne čutim. Pišem o tem, kar se dogaja meni in ljudem okoli mene. Naučil sem se biti zelo pozoren na sprožilce iz okolice. V meni se shranijo podrobnosti, ki jih opazim in doživim in potem črpam tudi iz tega. Definitivno je v pesmih velik del mene in vsega kar doživljam.
Na Splitskem festivalu ste osvojili nagrado občinstva. Kakšen je bil občutek stati na odru, kjer so stali vaši glasbeni idoli?
Nepozabno. To sem si želel celo življenje. Sanjal sem o tem. Že ko sem sodeloval s tamburaši in pel Oliverjeve pesmi, sem si govoril, kako rad bi enkrat pel na Splitskem festivalu.
Lani je bil ta moment še toliko močnejši, ker sem se zavedal, da sem sam napisal pesem, stal na istem odru, kjer so stali moji idoli, in prišel na festival kot čisto novo ime, brez kakršnih koli vez in poznanstev. Imel sem pesem in verjel sem vanjo.
Zato sem hotel tisti trenutek na odru res doživeti. Biti v njem. In sem bil. Izpolnil mi je velik del sanj.
Kaj si želite, da ljudje začutijo skozi vašo glasbo?
Želim si, da začutijo iskrenost, da se v njih prebudijo čustva, spomini na trenutke, skozi katere so šli v življenju. Želim si, da čutijo to, kar jaz čutim, ko poslušam Oliverja ali Gibonnija. Mravljince, kurjo polt. Da jim pesem pride do srca.
Najlepše mi je, ko mi nekdo reče: “Tvoja glasba je lepa za poslušati, ampak meni je res prišla do srca.”
Torej ne želite ustvarjati samo hitov, ampak nekaj, kar ostane.
Tako je. Ne želim, da je moja glasba samo odraz nekega obdobja ali trenda. Želel bi si, da ostane. Da postane evergreen. Da gre iz generacije v generacijo. To mi je veliko pomembneje od tega, da imam mega hit nekega obdobja.
V predstavitvenem videu ste rekli, da si želite, da vaša glasba pride izza štirih sten med ljudi. Se je zdaj to končno začelo dogajati?
Super mi je, da so se stvari začele odvijati. Res sem vesel in hvaležen Aktualu, da so me prepoznali kot iskrenega artista, kot nekoga, ki ima nekaj za povedati.
Ko se je pojavil razpis za Laško Glasbeni poligon, nisem veliko razmišljal. Ne glede na to, koliko let že delam in čeprav nisem čisto zelen glasbenik, ki bi komaj začenjal, se mi je to zdela odlična priložnost, da me spozna širša množica ljudi in da nastopim na tako velikem odru kot je oder festivala Laško Pivo in cvetje. Zdi se mi, da lahko zdaj res nekaj dam ljudem. Želim širiti dobro energijo in ljubezen.
Na Laško Glasbenem poligonu ste pri prvem izzivu, menjavi glasbenega žanra, sodelovali z inštruktorico Niko Zorjan. Kako sta se ujela?
Super! Nisem vedel, kdo bo prišel in res sem se razveselil, ko je prišla Nika. Zelo hitro sva se povezala.
Lahko rečem, da se je tudi to sodelovanje skoraj zagotovo zgodilo z razlogom. Ko sva morala združiti najini dve pesmi, sva ugotovila, da sta oba iz istega dura, iz B-ja, in da imata celo podobno zaporedje akordov.
Nika je krasna oseba in res bi si želel kdaj ustvariti z njo duet.
Ste človek močnih emocij, a hkrati mirne energije. Kaj vas najbolj prizemlji?
Bom iskren: najbolj me prizemlji vera v nekaj višjega. V Boga. Ta vera je bila z mano v najtežjih trenutkih in je z mano tudi takrat, ko se mi dogajajo lepe stvari.
Tudi ko bi mogoče želel malo preveč poleteti, se spomnim, da sem tu z razlogom in da moram biti iskren sam do sebe. Ni samoumevno to, kar se mi dogaja.
Torej gre za neko ponižnost pred življenjem?
Tako je. Vsak dan se zbudim s hvaležnostjo, da sem lahko tukaj in da lahko toliko časa posvečam temu, kar imam res rad.
Kdo je Gino takrat, ko ni glasbenik? Slišali smo že, da ste navdušen kuhar in bralec?
Vsi, ki me poznajo, bi verjetno rekli, da nehote poskrbim, da je v družbi dobra volja, da se hecamo in smejimo. Sodeloval sem v različnih projektih in z različnimi ljudmi, ampak skoraj vsak mi reče, da začuti neko iskrenost in pozitivno naravnanost. Čeprav ta mogoče ni vedno v meni, vem, da ko pridem med ljudi, lahko dam nekaj pozitivnega.
Ker radi kuhate: kaj bi pripravili za popoln večer ob morju, kitari in dobrem dalmatinskem vinu?
Kot bi rekli Dalmatinci: “Baci ribu na gradele.” To je to. Kakšna riba, recimo brancin na žaru, blitva s krompirjem, dobro vino, dobra družba in kitara.
Čeprav se ob ribah običajno pije belo vino, sem jaz bolj za rdeča vina. Mogoče kak cabernet. In to je to.
Kot Gino obožujete morje, ampak že v kratkem vas čaka tudi nastop na enem od junijskih vrhov projekta Laško Gremo v hribe. Kako se pripravljate na oder s takšnim razgledom?
Pripravljam se tako kot za vsako stvar. Vsak dan. Pri meni je kitara vsak dan v roki. Nimam posebnih priprav za določene odre, ker se mi zdi, da si vsak oder zasluži, da si stoodstotno pripravljen.
Ne glede na to, ali nastopam na morju ali na najvišjem odru v Sloveniji, želim biti tam stoodstoten. Da lahko dam svojega iskrenega sebe, dušo in srce. Potem pa je od ljudi odvisno, ali bodo to začutili ali ne.
Če bi zmogli videti v prihodnost, kje bi se želeli videti čez pet let?
Vidim se na velikih odrih, v razprodanih dvoranah, s publiko, ki prihaja na koncerte, ker se tam dobro počuti. Ker je začutila to glasbo in mene.
Vidim se v tem, da lahko to delam skozi celo leto, da imam neko stabilno koncertno pot. Vidim se v tem, da še naprej pišem vsak dan, kot to delam danes, ampak mogoče na še višjem nivoju. Da sodelujem z različnimi glasbeniki, pišem zase in za druge ter imam zdravo življenje in kariero. Tudi družino. Vse to.
Kaj začutite, ko si predstavljate, da stojite na odru festivala Laško Pivo in cvetje?
Vidim se tam. Vidim, da lahko dam nekaj, kar je v meni.
Ko stopim na oder, nikoli ne grem z rezervo. Vedno dam sto odstotkov sebe. Verjamem, da bi na tem odru ljudem lahko dal nekaj nepozabnega. Trenutek, ki bi jim ostal v lepem spominu.
Kaj bi danes rekli tistemu majhnemu fantu, ki je stopil na stol, zapel Velo Luko in sanjal o velikih odrih?
Rekel bi mu: “Mali, furaj svoj stil. Poslušaj sebe. Najbolj sebe. Ne pusti, da ti drugi s komentarji oblikujejo pot, po kateri greš. Na koncu si ti tisti, ki to nosi. Pridejo lahko momenti, ko ostaneš čisto sam, in takrat se moraš spomniti, zakaj si tu. Zakaj želiš to delati. Če te to res tako veseli, da si pripravljen dati vse za to, potem vztrajaj. In spomni se ljudi, ki so stali ob tebi tudi takrat, ko nisi bil nič.”